Diaform Plus Uradna stran
Deliti to

Vrste sladkorne bolezni

diabetes mellitus in njegove vrste

Diabetes mellitus je bolezen endokrinega sistema, povezana s patološkimi spremembami hormonskih ravni in presnovnimi okvarami.

Do danes bolezni ni mogoče izkoreniniti (popolnoma odpraviti). Uničujoči proces v telesu je mogoče upočasniti z zdravili in dietoterapijo, nemogoče pa ga je ustaviti in zagnati v nasprotni smeri.

Glavni simptom bolezni je kronično zvišanje ravni glukoze v krvi. Vzroki in narava poteka bolezni so različni, zato je razdeljena na več vrst.

Vrste sladkorne bolezni (DM) opredeljuje Svetovna zdravstvena organizacija in nimajo bistvenih razlik v medicinskem svetu. Sladkorna bolezen katere koli vrste ni nalezljiva bolezen.

Tipologija patologije

Obstaja več vrst bolezni, ki jih združuje en glavni simptom - povečana koncentracija glukoze v krvi. Razvrstitev sladkorne bolezni je odvisna od vzrokov njenega pojava. Upoštevajo se tudi uporabljene metode zdravljenja, spol in starost pacienta.

V medicini sprejete vrste sladkorne bolezni:

  • prvi tip je od insulina odvisen (IDDM 1) ali juvenilni;
  • drugi je od insulina neodvisen (NIDDM 2) ali insulinsko odporen;
  • gestacijski diabetes mellitus (GDM) v perinatalnem obdobju pri ženskah;
  • druge posebne vrste sladkorne bolezni, vključno z:
  • poškodbe β-celic trebušne slinavke na genetski ravni (različice diabetesa MODY);
  • patologije eksokrine funkcije trebušne slinavke;
  • dedne in pridobljene patologije eksokrinih žlez in njihovih funkcij (endokrinopatije);
  • farmakološko povzročena sladkorna bolezen;
  • sladkorna bolezen kot posledica prirojenih okužb;
  • Sladkorna bolezen, povezana z genomskimi patologijami in dednimi napakami;
  • motena glukoza (krvni sladkor) na tešče in motena toleranca za glukozo.

Prediabetes je mejno stanje telesa, ko se raven glikemije poveča (motena toleranca za glukozo), vendar raven sladkorja v krvi "ne doseže" splošno sprejetih digitalnih vrednosti, ki ustrezajo pravi sladkorni bolezni. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO 2014) več kot 90% pacientov endokrinologa trpi za drugo vrsto bolezni.

Glede na medicinsko statistiko obstaja jasen trend povečanja števila primerov po vsem svetu. V zadnjih 20 letih se je število sladkornih bolnikov tipa 2 podvojilo. GDM predstavlja približno 5% nosečnosti. Specifične vrste sladkorne bolezni so izjemno redke in v medicinski statistiki zavzemajo majhen odstotek.

Glede na spol je NIDDM 2 pogostejši pri ženskah v obdobju pred menopavzo in med menopavzo. To je posledica sprememb v hormonskem statusu in pridobivanja odvečnih kilogramov. Pri moških je najpogostejši dejavnik pri razvoju sladkorne bolezni tipa 2 kronično vnetje trebušne slinavke, ki ga povzročajo toksični učinki etanola.

Od inzulina odvisna sladkorna bolezen (tip 1)

Za sladkorno bolezen tipa 1 je značilna nezmožnost celic trebušne slinavke. Organ ne izpolnjuje svoje endokrine (intrasekretorne) funkcije proizvodnje insulina, hormona, ki je odgovoren za oskrbo telesa z glukozo. Zaradi kopičenja glukoze v krvi organi ne dobijo ustrezne prehrane, vključno s trebušno slinavko.

Za posnemanje naravne proizvodnje endokrinega hormona so bolniku vseživljenjsko predpisane injekcije medicinskih insulinov z različnim trajanjem delovanja (kratko in dolgo), pa tudi dietna terapija. Razvrstitev sladkorne bolezni tipa 1 narekuje različna etiologija bolezni. Inzulinsko odvisna vrsta bolezni ima dva vzroka: genetski in avtoimunski.

Genetski vzrok

Nastanek patologije je povezan z biološko sposobnostjo človeškega telesa, da prenese svoje značilne znake in patološka odstopanja na naslednje generacije. Kar zadeva sladkorno bolezen, otrok podeduje nagnjenost k bolezni od staršev ali bližnjih sorodnikov s sladkorno boleznijo.

Pomembno! Podeduje se nagnjenost, ne pa sama bolezen. Ni 100-odstotnega zagotovila, da bo otrok zbolel za sladkorno boleznijo.

Avtoimunski vzrok

Pojav bolezni je posledica funkcionalne odpovedi imunskega sistema, ko pod vplivom negativnih dejavnikov aktivno proizvaja avtoimunska protitelesa, ki imajo uničujoč učinek na celice telesa. Sprožilci (spodbude) za zagon avtoimunskih procesov so:

  • nezdravo prehranjevanje v kombinaciji s telesno nedejavnostjo;
  • motnje presnovnih procesov (ogljikovih hidratov, lipidov in beljakovin);
  • kritično pomanjkanje holekalciferola in ergokalciferola (vitamina D) v telesu;
  • patologije trebušne slinavke kronične narave;
  • zgodovina mumpsa (mumpsa), ošpic, virusa herpesa Coxsackie, virusa Epstein-Barr, citomegalovirusa, virusnega hepatitisa A, B, C;
  • stiska (dolgotrajno bivanje v stanju nevropsihičnega stresa);
  • kronični alkoholizem;
  • nepravilno zdravljenje z zdravili, ki vsebujejo hormone.

IDDM se razvije pri otrocih, mladostnikih in odraslih, mlajših od trideset let. Otroška različica sladkorne bolezni 1a je povezana z zapletenimi virusnimi okužbami. Oblika 1b se pojavi pri mladih in otrocih v ozadju avtoimunskih procesov in dedne nagnjenosti. Bolezen se običajno razvija hitro v nekaj tednih ali mesecih.

Inzulinsko odporna sladkorna bolezen (tip 2)

Razlika med drugo vrsto sladkorne bolezni in prvo je v tem, da trebušna slinavka ne preneha proizvajati insulina. Glukoza je koncentrirana v krvi in se ne dostavi telesnim celicam in tkivom zaradi njihove neobčutljivosti na inzulin - inzulinska rezistenca. Do določene točke se zdravljenje izvaja s hipoglikemičnimi zdravili (zdravili za zniževanje sladkorja) in dietno terapijo.

Za izravnavo neravnovesja v telesu trebušna slinavka aktivira proizvodnjo hormona. Pri delu v nujnem načinu se organ sčasoma obrabi in izgubi svojo intrasekretorno funkcijo. Sladkorna bolezen tipa 2 postane odvisna od insulina. Zmanjšanje ali izguba dovzetnosti celic za endogeni hormon je povezana predvsem z debelostjo, ki moti presnovo maščob in ogljikovih hidratov.

To še posebej velja za visceralno debelost (odlaganje maščobe okoli notranjih organov). Poleg tega je s prekomerno telesno težo oviran pretok krvi zaradi številnih holesterolnih plakov v žilah, ki nastanejo pri hiperholesterolemiji, ki vedno spremlja debelost. Telesnim celicam tako primanjkuje hranilnih in energijskih virov. Drugi dejavniki, ki vplivajo na razvoj NIDDM, vključujejo:

  • zloraba alkohola;
  • gastronomska odvisnost od sladkih jedi;
  • kronične bolezni trebušne slinavke;
  • patologije srca in žilnega sistema;
  • prekomerna prehrana v ozadju sedečega načina življenja;
  • nepravilna hormonska terapija;
  • zapletena nosečnost;
  • Neugodna dednost (sladkorna bolezen pri starših);
  • stiska.

Bolezen se najpogosteje razvije pri ženskah in moških, starejših od 40 let. Hkrati je sladkorna bolezen tipa 2 latentna in morda več let ne kaže izrazitih simptomov. Zgodnje merjenje ravni glukoze v krvi lahko odkrije prediabetes. Z ustreznim zdravljenjem je preddiabetično stanje reverzibilno. Če izgubimo čas, napreduje in nato se diagnosticira NIDDM.

Lada diabetes

V medicini se uporablja izraz "diabetes 1,5" ali ime Lada diabetes. To je avtoimunska motnja proizvodnje hormonov in presnovne odpovedi, ki se pojavi pri odraslih (starih 25+). Bolezen združuje prvo in drugo vrsto sladkorne bolezni. Mehanizem razvoja ustreza IDDM, latentni potek in manifestacija simptomov sta podobna NIDDM.

Sprožilci za razvoj patologije so avtoimunske bolezni v zgodovini bolnika:

  • neinfekcijsko vnetje medvretenčnih sklepov (ankilozirajoči spondilitis);
  • ireverzibilna bolezen centralnega živčnega sistema - multipla skleroza;
  • granulomatozna vnetna patologija gastrointestinalnega trakta (Crohnova bolezen);
  • kronično vnetje ščitnice (Hashimotov tiroiditis);
  • juvenilni in revmatoidni artritis;
  • sprememba barve (izguba pigmenta) kože (vitiligo);
  • vnetna patologija sluznice debelega črevesa (ulcerozni kolitis);
  • kronične poškodbe vezivnega tkiva in eksokrinih žlez (Sjögrenov sindrom).

V kombinaciji z dedno nagnjenostjo avtoimunske motnje vodijo do napredovanja sladkorne bolezni Lada. Za identifikacijo bolezni se uporabljajo osnovne diagnostične metode, pa tudi krvna mikroskopija, ki določa koncentracijo imunoglobulinov razreda IgG na antigene - ELISA (encimski imunosorbentni test). Terapija poteka z rednimi injekcijami insulina in korekcijo prehrane.

Nosečnostna oblika bolezni

GDM je posebna vrsta sladkorne bolezni, ki se razvije pri ženskah v drugi polovici perinatalnega obdobja. Najpogosteje se bolezen odkrije med drugim načrtovanim pregledom, ko bodoča mati opravi popoln pregled. Glavna značilnost GDM sovpada s sladkorno boleznijo tipa 2 – inzulinska rezistenca. Celice telesa nosečnice izgubijo občutljivost (občutljivost) na insulin zaradi korelacije treh glavnih razlogov:

  • Hormonske spremembe. Med nosečnostjo se poveča sinteza progesterona (steroidnega spolnega hormona), ki blokira proizvodnjo insulina. Poleg tega se krepijo endokrini hormoni posteljice, ki zavirajo nastajanje insulina.
  • Podvojite obremenitev ženskega telesa. Za zagotovitev ustrezne prehrane za nerojenega otroka telo potrebuje povečano količino glukoze. Ženska začne porabljati več monosaharidov, zaradi česar trebušna slinavka sintetizira več inzulina.
  • Povečanje telesne teže zaradi zmanjšane telesne aktivnosti. Glukoza, ki je v telo vstopa v izobilju, se kopiči v krvi, ker celice zaradi debelosti in telesne nedejavnosti nočejo sprejeti insulina. Bodoča mati in plod v takšni situaciji občutita prehransko pomanjkanje in energijsko stradanje.

Za razliko od sladkorne bolezni tipa 1 in tipa 2 je gestacijski diabetes reverzibilen proces, saj so ohranjene molekule inzulina in delovanje trebušne slinavke.

Pravilno izbrana terapevtska taktika zagotavlja odpravo patologije po porodu v 85% primerov. Glavna metoda zdravljenja GDM je dieta "Tabela št. 9" za diabetike. V težkih primerih se uporabljajo injekcije medicinskega insulina. Antihiperglikemičnih zdravil se zaradi teratogenih učinkov na plod ne uporablja.

Dodatno

Posebne vrste sladkorne bolezni so genetsko pogojene (diabetes MODY, nekatere vrste endokrinopatij) ali izzvane z drugimi kroničnimi patologijami:

  • bolezni trebušne slinavke: pankreatitis, hemokromatoza, tumor, cistična fibroza, mehanske poškodbe in operacije na žlezi;
  • funkcionalna okvara prednje hipofize (akromegalija);
  • povečana sinteza ščitničnih hormonov (tirotoksikoza);
  • hipotalamično-hipofizno-nadledvična patologija (Itsenko-Cushingov sindrom);
  • tumorji nadledvične skorje (aldosterom, feokromocitom itd.).

Za ločeno diabetično patologijo, diabetes insipidus, je značilno zmanjšanje proizvodnje hipotalamičnega hormona vazopresina, ki uravnava ravnovesje tekočine v telesu.

Diagnostični ukrepi

Diagnoza sladkorne bolezni (katere koli vrste) je možna le na podlagi rezultatov laboratorijske mikroskopije krvi. Diagnostika je sestavljena iz več zaporednih študij:

  • Splošni klinični krvni test za odkrivanje skritih vnetnih procesov v telesu.
  • Krvni test (kapilarni ali venski) za vsebnost glukoze. Izvaja se strogo na prazen želodec.
  • GTT (test tolerance na glukozo). Izvaja se za ugotavljanje sposobnosti telesa za absorpcijo glukoze. Tolerančni test je dvakratni odvzem krvi: na tešče in dve uri po »obremenitvi z glukozo«, ki je vodna raztopina glukoze, pripravljena v razmerju 200 ml vode na 75 g. snovi.
  • Analiza HbA1C za raven glikoziliranega (glikoliranega) hemoglobina. Na podlagi rezultatov študije je ocenjena retrospektiva ravni krvnega sladkorja v zadnjih treh mesecih.
  • Biokemija krvi. Ocenjujejo se jetrni encimi aspartat aminotransferaza (AST), alanin aminotransferaza (ALT), alfa-amilaza, alkalna fosfataza (ALP), bilirubin (žolčni pigment) in ravni holesterola.
  • Krvni test za koncentracijo protiteles proti glutamat dekarboksilazi (protitelesa GAD) določa vrsto sladkorne bolezni.

Referenčne vrednosti krvnega sladkorja in indikatorji bolezni

Analiza Za sladkor Test tolerance na glukozo Glikirani hemoglobin
norma 3,3 - 5,5 < 7,8 ⩽ 6 %
prediabetes 5.6 – 6.9 7,8 – 11,0 od 6 do 6,4 %
diabetes > 7.1 > 11.1 Več kot 6,5 %

Poleg krvne mikroskopije se opravi splošni test urina za ugotavljanje prisotnosti glukoze v urinu (glikozurija). Pri zdravih ljudeh v urinu ni sladkorja (za diabetike je sprejemljiva norma 0,061 - 0,083 mmol / l). Izvede se tudi Rehbergov test za odkrivanje proteina albumina in produkta presnove beljakovin kreatinina v urinu. Poleg tega je predpisana strojna diagnostika, vključno z EKG (elektrokardiogramom) in ultrazvokom trebušne votline (z ledvicami).

Rezultati

Sodobna medicina razvršča sladkorno bolezen v štiri glavne vrste, odvisno od patogeneze (izvora in razvoja) bolezni: od insulina odvisna (tip 1 IDDM), od insulina neodvisna (tip 2 NIDDM), gestacijska (GDM pri nosečnicah), specifična (DM vključuje več vrst bolezni, ki jih povzročajo genetske okvare ali kronične patologije). Gestacijski diabetes, ki se razvije v perinatalnem obdobju, je ozdravljiv. Stanje prediabetesa (motena toleranca za glukozo) velja za reverzibilno, če ga diagnosticiramo zgodaj.